Reprezentanco, ki je nastopila na svetovnem prvenstvu na Portugalskem so sestavljali:

Vodja: Hrovat Uroš

Trener: Petar Dimitrovski

ter tekmovalci: Centrih Rudi, Zelič Branko, Zimšek Karli – rezerva (vsi člani RD Radeče) ter Javernik Boštjan – RD Radlje in Štefanič Franc – RD Črnomelj.

 

S kombijem smo odpotovali do Budimpešte, naprej pa smo načrtovali pot z letalom.

Po prihodu na letališče v Budimpešto so se pričele težave. Referent na zvezi za šport invalidov namreč ni pravočasno uredil (plačal) rezervacije poleta, prav tako ni priskrbel avtomobilov na letališču v Lizboni. Tako je potovanje z letalom namesto treh ur trajalo skoraj dvajset ur. Kajti namesto direktnega leta ob 10 uri smo preko Frankfurta krenili ob 21 uri. Ko smo klicali gospoda na ZŠI v Ljubljano, je bil omenjeni gospod na trenutke celo žaljiv. V Lizbono smo prispeli pozno ponoči. Ker nismo imeli rezerviranih avtomobilov, smo se vsi z vso osebno prtljago stlačili v majhen taksi - enoprostorec in se odpeljali 300 km daleč do penziona, kjer smo bili nastanjeni.

Tu je nastal nov problem, kajti od trase smo bili oddaljeni 25 km. Latnik penziona nas je vsak dan vozil na traso in nazaj s poltovornjakom. Prevoznik z ribiško opremo je zamujal en dan in tako smo izgubili dan treninga. Sama tekmovalna trasa je bila v majhnem mestu (velikosti Radeč). Trasa sama je bila zelo lepa in več kot primerna za tekmovanje invalidov. Sam sem si traso ogledal štirinajst dni pred SP saj je bilo 60 km od tega mesta v mestu Coruche prvenstvo ribičev U18 in U22, katerih vodja sem bil. Torej nekaj informacije o načinu lova, vabah in tehniki ribolova smo imeli. Moram reči, da so nam tekmovalci Portugalske izredno pomagali, kajti v Radečah na EP 2009 so se počutili dobro, saj smo jim tudi mi pomagali na razne načine. Vse dni je bilo zelo vroče, vendar, je vročina taka, da jo lahko prenašaš.

Trener in vodja sta določila način treninga. Trenirali smo vsak dan dopoldan in popoldan. Vsak tekmovalec je dobil natančna navodila kako trenirati. Voda je bila globoka okoli dva metra, na dnu je bila mivka. Trasa je bila naseljena z majhno bogo 50 do 100 g ter malo zeleniko. Za kg zelenik je bilo treba ujeti okoli 120 ribic. Treningi niso pokazali, da bi kakšna ekipa izrazito odstopala.

Sobota - prva tekma nam je določila ne najbolj ugoden žreb, vendar smo kljub temu zasedli 3 mesto, pred nami so bili tekmovalci iz Bosne in Hraške. Tudi v nedeljo smo se morali zadovoljiti z neugodnim žrebom. Računali smo, da bosta naša trma in borbenost poplačani, kajti Hrvatje so se videli že na prvem mestu. Konec tekme je pokazal, da smo invalidi Slovenije vse ekipe premagali več kot suvereno. Tako je bil torej končni rezultat sledeči:

1. Slovenija
2. Hrvaška
3. Anglija
4. Bosna in Hercegovina ……

Tudi skupno smo Slovenci imeli vice prvaka – Centrih Rudija.

Osebno nam je bilo vsem žal za reprezentanco Bosne, kajti njihovi tekmovalci in vodstvo so nam pomagali na vsakem koraku.

Če bi bilo malo več gledalcev (v nedeljo sem jih naštel 60, pa še to so bili kopalci na bazenu in gostje bližnje restavracije), bi bila tekma bolj zanimiva.  Otvoritev prvenstva ter zaključek sta bila na visoki ravni. Še enkrat smo bili člani slovenske reprezentance, posebno pa tekmovalci RD Radeč presenečeni, saj se je g. Mateoli ponovno zahvalil za gostoljubnost in dobro organizacijo EP v Radečah.

Moram reči, da so nam Portugalci zelo pomagali, saj praktično nismo imeli kam spraviti opremo po treningih. Tako nam je starejši gospod vso našo opremo hranil v večjem tovornem kombiju, ter nam jo vsak dan razvozil po  ribolovnih mestih. Všeč (vsaj večini), nam je bilo, da je trener zahteval red in disciplino.  Na letališče nas je prišla iskat spet ista taksistka z enoprostorcem in nas kot sardine pripeljala na letališče v Lizbono.

Ko smo prišli v Slovenijo nam je prvi čestital predsednik RD Radeče – g. Barachini. Čestitali so nam tudi na RZS. Ostali so bili nekaj časa kar tiho. Po tej tišini je vodja ekipe g. Hrovat Uroš seznanil ministrstvo za šport RS o naših dosežkih. Deležni smo bili čestitke ministra Lukšiča.

V novembru 2009 je RZS v Laškem priredila sprejem za ekipo invalidov. Prav tako nas je v novembru Zveza za šport invalidov na razglasitvi športnikov v Thermani Laško proglasila za najboljšo športno ekipo leta 2009, ter g. Centriha za najboljšega športnika posameznika. Ekipa je bila v mesecu decembru vabljena na razglasitev športnikov leta 2009 v Cankarjevem domu. Pred to razglasitvijo smo bili z drugimi najboljšimi športniki RS vabljeni na sprejem pri predsedniku RS g. Danilu Türku. Prvega februarja 2010 pa je športna zveza Celje in olimpijski komite podelila tekmovalcem – Centrih Rudi, Zelič Brane in Zimšek Karel priznanja olimpijskega komiteja in sicer malo statuo za doseženo prvo mesto na SP Portugalska 2009. Na koncu bi želel reči le to, da smo bili prvič invalidi ribiči deležni takih priznanj in zahval.

Vsa ta priznanja so po mojem mnenju namenjena vsem ribičem tekmovalcem v RS. Vredno se je potruditi, ter doseči uspeh, saj stati v vrsti z eminentnimi tekmovalci kot so Petra Majdič, Primož Kozmus in ostali je čast.  Prejeti čestitko in roko od tako velikega človeka, olimpijca in športnika kot je g. Miro Cerar pa tudi ni malo.

Vsaj meni ne.

Zelič Branko